Glede na to, kaj vse počnejo ljudje v hribih, imajo še veliko sreče

Moje pisanje marsikomu od stanovskih kolegov ni všeč, a menim, da ni potrebe po olepševanju stvari. Poskušam biti kritičen in objektiven, opozarjati na stvari, ki se dogajajo v gorah, in ponuditi rešitve za preprečitev takšnih nesreč.

Dnevnik – Gorazd Suhadolnik

Matjaž Šerkezi, strokovni sodelavec Planinske zveze Slovenije in alpinistični inštruktor, je že več kot 20 let tudi gorski reševalec. Že leta javno prepričuje ljudi, naj se lotevajo gorniške dejavnosti pripravljeni, premišljeno in odgovorno. Tudi na začetku letošnje zimske planinske sezone vztrajno opozarja na pasti, v katere se lahko planinci ujamejo v gorah.

Žal se marsikdo vseeno odpravi v hribe lahkomiselno in zato ima Šerkezi, odličen poznavalec gora in preživetja v naravi, s svojimi tovariši gorskimi reševalci marsikatero nedeljo polne roke dela – in tveganja.

Kolikokrat ste se v gorah že znašli v zagati?
Ogromno sem v gorah, pogosto tečem po hribih ponoči ali pa pozimi več dni bivakiram in spim v luknjah. Kljub izkušnjam se mi vsako leto zgodi kakšen primer, pride do nepredvidljive situacije, ko te narava preseneti. Kakšno situacijo lahko že predvidim in se nanjo pripravim, v takšnih, ki me res presenetijo, pa na podlagi znanja in izkušenj vem, kaj moram narediti. Res pa je tu tanka meja, saj proti naravi nimaš velikega vpliva, zato je včasih veliko odvisno od sreče.

Kako se opremite za večdnevno bivakiranje v zimskih gorah?
Z večdnevnimi turami se psihično pripravljam za dolge, tudi 300-kilometrske teke. Vedno imam osnovno planinsko opremo – lučko, prvo pomoč, toplotno folijo, težo nahrbtnika optimiziram s pičlimi odmerki dehidrirane hrane, tekočino pa si iščem sproti. Pozimi si z majhnim kuhalnikom stalim sneg. Za prenočevanje imam le bivak vrečo in poskušam izkoristiti naravne danosti.

Kdaj ste se bili nazadnje v težavah?
Lani sta me ponoči med bivakiranjem v Julijcih presenetila nizka temperatura, minus 25 stopinj Celzija, in močan veter, poskrbeti sem moral predvsem za psičko, ki sem jo imel s sabo, in če se ne bi v desetih minutah vkopala v sneg, bi zmrznila. Mraz je sicer umsko še obvladljiv, najbolj pa me je strah neviht in strel, saj se z njimi v gorah pogosto srečaš, zelo malo pa lahko vplivaš na razplet.

Katere pasti zimskega planinstva so trenutno najaktualnejše?
Prazniki bodo v Sloveniji po napovedih še bolj suhi in kopni, brez obilnih padavin, zato ni nevarnosti večjih plazov. Ključen problem so klože, zbite trde plasti napihanega snega, ki se pod obremenitvijo sprožijo po pobočju ali čez previs. Zaradi snega so v sredogorju in visokogorju za turo potrebne dereze in cepin, seveda pa tudi znanje in izkušnje z njihovo uporabo. Nižje, v gozdnih območjih, opažamo, da ljudje niso pozorni na jesensko listje, pod katerim se skrivajo mokre korenine in skale, na katerih lahko spodrsne.

Na zimsko turo v gore je treba vzeti tudi žolno in sondo ter aluminijasto lopato.
Pred leti smo se smejali Avstrijcem, ker so aktivirali žolno že na travnatem pobočju, zdaj pa tudi sam že na izhodišču ture vtaknem žolno v žep in jo prižgem. Seveda ta naprava ne zagotavlja preživetja v gorah, z oddajanjem signala le omogoči reševalcem, da najdejo ponesrečenega v snežnem plazu. Za preživetje je ključnih prvih 15 minut, pomembno je, da prijatelji zasutega takoj izkopljejo, saj takrat, ko pridemo na prizorišče gorski reševalci, žal iščemo truplo. Učinkovitejši pripomoček od žolne je plazovni nahrbtnik z zračnim balonom, ki poveča možnost, da gornik ostane na površju plazovine, obenem pa mu zaščiti glavo in tilnik.

Pogosteje kot izkušeni se v težavah znajdejo dnevni obiskovalci gora.
Drži, 20 odstotkov nesreč, v katerih posreduje kamniška gorska reševalna služba, se zgodi na Veliki planini, ki je »le« planina. Zadnjič smo reševali družino s tremi otroki, najmlajši je bil star tri leta, bila je že pozna noč, pa smo spotoma srečali ljudi, ki so šli gor z vrečko na rami, oblečeni v trenirko in obuti v platnene čevlje. Mislim, da imajo ljudje, glede na to, kaj vse počnejo v hribih, še veliko sreče.

V zadnjih letih so v Alpah pogoste nesreče v plazovih, predvsem zaradi naraščajočega števila turnih smučarjev.
Za to zvrst smučanja, čedalje bolj priljubljeno ne le v Evropi, ampak tudi na Balkanu, ne zadošča le znanje smučanja, ampak terja tudi znanje obiskovanja gora. Pomembno je, da znaš oceniti, v katerem delu gore je manj nevarno za plaz, tako pri vzponu kot pri spustu. Statistično je teh nesreč veliko, tudi pri nas vsako leto kdo umre v plazu, veliko več jih odnesejo klože, za marsikoga, ki se iz plazu izkoplje sam, pa niti ne izvemo.

Vas je že odnesel plaz?
Da, nekajkrat, na srečo so bili majhni, mislim pa, da sem te jokerje izkoristil že v mladosti. Plaz, bodisi pršni bodisi plaz mokrega snega, je neverjetno hiter in močan. Zbit sneg te pokoplje in polomi, ko me je odnesel pršni plaz, pa mi je sneg v trenutku napolnil dihala in pljuča. Zgodilo se je v hipu, hodil sem, začudilo me je, da se premikam navzdol, in ko je um to dojel, me je že odneslo in praktično nisem imel kaj več narediti.

Vsako leto znova poudarjate, da se je za zimske dejavnosti v gorah najbolje prej udeležiti tečaja varnega gibanja v zimskih razmerah.
Tečaji varne hoje v gore se začnejo okoli 15. januarja, prirejajo jih planinska društva pa tudi GRZS na Pokljuki. Tečaji so dobro obiskani, želimo pa si, da bi jih obiskali tudi tisti, ki vztrajajo v zastareli miselnosti, da se lahko naučiš obiskovanja gora kar sam in da je najemanje vodnika nekaj nesmiselnega. V planinskih društvih imamo skoraj deset tisoč strokovno usposobljenih planincev, vodnike, markaciste, varuhe narave, ogromno jih ima vodniško licenco. Podobno je z zavarovanjem, marsikomu se zdi škoda plačati 60 evrov, potem se mu v tujini zgodi nesreča in tarna, kako drago je plačal reševanje.

Gorski reševalci ste letos izpeljali že skoraj 600 reševalnih akcij, 41 je bilo smrtnih primerov. Je to veliko?
Glede na veliko število obiskovalcev gora in glede na to, kako se hodi v gore in kaj vse se tam počne, je nesreč še vedno malo, vendar pa njihovo število vztrajno narašča. Leta 2006 jih je bilo trikrat manj.

Nekateri menijo, da bi plačljivost reševanja v gorah odvrnila vsaj kakšnega lahkomiselneža.
Urejanje tega problema je v domeni države, uprave za zaščito in reševanje, ki pa se do reševanja v gorah vede žal zelo mačehovsko oziroma birokratsko. Kot veste, imamo kamniški gorski reševalci svoj sedež še vedno v kontejnerju, število reševalcev, sofinanciranih od države, pa je zadnjih deset let nespremenjeno ne glede na porast števila nesreč. Seveda bom šel vselej pomagat nekomu v stiski, vendar pa – ali naj grem, malo še na svoje stroške, vsako nedeljo reševat ljudi, ki niso pripravljeni upoštevati naših nenehnih priporočil in opozoril?

Kakšno rešitev zagovarjate?
Po vzoru Avstrije, da reševanec plača reševanje, zavarovalnica pa ugotovi, ali je upravičen do povračila stroškov ali je prišlo do nesreče zaradi njegove malomarnosti. Če nekdo namenoma dela narobe, naj plača, tako kot pijan voznik.

Na facebooku pišete o konkretnih izkušnjah v reševalnih akcijah.
Moje pisanje marsikomu od stanovskih kolegov ni všeč, a menim, da ni potrebe po olepševanju stvari. Poskušam biti kritičen in objektiven, opozarjati na stvari, ki se dogajajo v gorah, in ponuditi rešitve za preprečitev takšnih nesreč.