Analiza gorskih nesreč v letu 2017

Pisati o statistiki gorskih nesreč je preprosto. Obdelaš podatke in jih predstaviš. Včasih lahko kakšno stvar prikažeš glede na trenutno stanje ali pa »kot ti trenutno ustreza in je klima v prostoru«. Vse prevečkrat smo reševalci skoraj da prisiljeni podati izjavo in predstaviti številke takoj po intervenciji. Takrat, ko smo sami ranljivi od vseh vtisov intervencije, še posebej, če imamo opravka z mrtvimi planinci. In potem ponovno odvisno od trenutne družbene klime, novinarske suše in vtisa splošne javnosti gre ta novica svojo pot.

Podobno kot otroška igra Tihi telefon. Prvi si izmisli stavek, ga pove naslednjemu na uho in ta naprej. Skoraj nikoli nisem doživel, da bi zadnji prejemnik novice le to povedal z enako sporočilnostjo kot je njen original. Že drži, nekaj je otroška hudomušnost, drugo pa je dejansko stanje poročanja. Novica lahko dobi popolnoma drug pomen, če ji spremenimo samo eno besedo. Še posebej če je ta dvoumna, poleg tega pa je slovenski jezik pester in poln enakopisnic – kdo ne pozna tiste o markacistih, ki so markirali pot in prišli do stare ženice. In ker so bili vljudno, so jo povprašali: »Mam´ca, a mi vohka na Vašo češplo eno markacijo narišemo?« »Ooo fantje, vohka, vohka; sam j´st ne bom skos tlele sedeva«.

IMG_1459_resize.jpg
Nočno iskanje pogrešanega na Veliki planini. Foto: Vladimir Habjan

… in žal, za vsemi temi številkami in obarvanimi grafikoni, interpretacijami, besedami …, se skrivajo ljudje. Zgodba postane še bolj žalostna, ko pogledamo število vseh nesreč. V letu 2017 smo ponovno prešli mejo, več kot 500 nesreč. In medtem, ko se posamezniki po forumih in družabnih omrežjih sprašujejo ali bi morali za reševanje plačati in moralizirajo o odgovornosti, se nihče ne vpraša – KAJ NAREDITI in ZAKAJ DO TEGA PRIHAJA?! Pri tem je potrebno izpostaviti nekaj trendov ali pa fenomenov današnje družbe. Prvi so sigurno družabna omrežja. O tem govorimo že nekaj let in situacija ni bistveno boljša – enako kot za praznike vsi objavljajo pirhe in potice; ali pa v mrazu digitalni termometer v svojem vozilu, čredni nagon deluje tudi pri obiskovanju gora. Čudovita fotografija sredi grebena, z omembo odličnih razmer je “recept”, če želite, da bo v našem alpskem svetu povsod drugje prazno. Z grebena pa bomo pripeljali nekaj poškodovanih, dehidriranih ali pa od strahu »usranih« posameznikov.

20170325_154436.jpg
Neprimerna obutev za hojo v zahtevnem svetu. Foto: Matjaž Šerkezi

Levji delež pa pri vsem skupaj odigra vzgoja. Otroci so zmeraj bolj »zaviti v vato«, odrgnjenih kolen praktično ne vidimo več, dodatna kolesa na kolesu so obvezna do višine, da lahko otrok z obema nogama varno stopi na tla, plezanje po drevju je smrtno nevarno, biti lačen in žejen ne pride v poštev, glagol »zanohtati se« pa je že v kategoriji izumrlega Po’oulija. In ko se takšen posameznik v odrasli podobi znajde v kruti gorski naravi, kjer so posebne razmere stalnica, preprosto ne vidi izhoda iz situacije, nima izkušenj in je ne zna rešiti. Takšne in podobne situacije so vse pogostejši razlogi za klic na številko 112. Gorski reševalci vse pogosteje naletimo tudi na očitke kot so: »Ja, a toliko časa potrebujete, da pridete do nas?« ali pa »Peš pridete? A ni helikopterja?«. Imamo tudi primere, ko so od nas zahtevali bodisi dereze, kljub predhodnim objavam in informiranju po vseh kanalih javnega obveščanja, da je v gorah sneg in pomrznjeno in na koncu koncev zdrava kmečka pamet pove, da če smo sredi koledarske zime in so gore intenzivno obarvane belo, da bi znal pa le biti sneg gor in če je sneg, potem je tudi ledeno in mrzlo in dnevi krajši, planinske koče zaprte …

20170325_161207.jpg
V strmem in izpostavljenem svetu si brez izkušenj in primerne opreme težko pomagamo sami. Foto: Matjaž Šerkezi

Vse to imenujemo Izguba stika z naravo. Ljudje vse bolj hrepenijo po pustolovščini, pozabljajo pa, da hoja v gore ne sodi v kategorijo »urbanih gladiatorjev«, kjer je najhuje kar se lahko zgodi, da si umazan od blata.

2018-05-15_23-13-48

Tretji fenomen o katerem lahko govorimo pa je poplava različnih aktivnosti v gorskem svetu. Če smo še nekaj let nazaj srečevali alpiniste in kasneje zmajarje in jadralne padalce, so se tem danes pridružili MTB kolesarji v vseh različicah in letnih časih, tu so še motorni sankači, ljubitelji kros motorjev in vse večja »poplava« iskalcev pršiča, alpinističnih smučarjev in »freeriderjev«. Skupno vsem pa je, da gre za kategorijo obiskovalcev gora, ki to počnejo za adrenalinski užitek in posledično so pripravljeni tvegati bistveno več kot splošna populacija. Zanimiva je statistika rabe nahrbtnika z lavinskim balonom. Njegov namen je, da v primeru zajetja plazu, uporabnika obdrži na površju. Če je še nekaj let bila statistika rabe balona negativna, predvsem zaradi cene in dragih kartuš, kjer si preden si pomislil na proženje čakal do konca oz. da si se sigurno peljal s plazovino, sicer si lahko svoj proračun zastonj obremenil za dodatnega stotaka; je danes situacija nekoliko drugačna. Vse več je uporabnikov lavinskega nahrbtnika, posledično pa je vse več uporabnikov, ki so pod krinko rabe nahrbtnika pripravljeni tvegati bistveno več kot brez njega.

2018-05-15_23-09-31

Obvezno je potrebno pri vsem skupaj omeniti prispevek Planinske zveze Slovenije in njenih društev k preventivnemu delovanju, ki je s strani države slabo podprt in vse prevečkrat prezrt. Med strokovnimi kadri (markacisti, vodniki, inštruktorji …) je malo nesreč, govorimo o 0,4%. Veliko vlogo pa odigra vsekakor kvaliteten servis gorskega reševanja v Sloveniji, ki je v samem svetovnem vrhu.

2018-05-15_23-11-25

Veliko bolj kot plačljivo ali neplačljivo reševanje, je za gorsko reševanje potrebno povečanje normativnega števila reševalcev v postajah. Gre za število, ki je določeno s strani države za vsako postajo. Če za primer vzamem GRS Kamnik, kjer je okrog 50 članov vseh generacij, imamo s strani države določeno normativno število 29. Pomeni, da za 29 posameznikov prejmemo opremo in sredstva. Potrebe glede na število in predvsem zahtevnost intervencij pa so bistveno večje. V letu 2017 je bilo kar nekaj intervencij, ko smo morali na pomoč poklicati sosednje postaje, saj nas je bilo 40 premalo. Če tukaj dodamo še najbolj obremenjene postaje kot so Tolmin, Bohinj, Bovec, Mojstrana … in ob bok postavimo iz leta v leto več intervencij; da smo gorski reševalci prostovoljci; da živimo v kapitalistično naravnani državi, in da ima marsikateri reševalec težave z odobritvijo odhoda iz službe v času intervencije, potem lahko govorimo, da je povečanje normativnega števila nujno potrebno, če že ne urgentno.

 

2018-05-15_23-12-32

Statistika pa nemo priča svoje in za njo se skrivajo posamezniki, ljudje z imeni in priimki. V dnevniku preberemo krajši povzetek intervencije, si naredimo svoj vtis in že nas posrka življenje.

Besedilo: Matjaž Šerkezi (Prispevek je bil objavljen v Planinskem vestniku, str. 64-66, maj 2018)

Advertisements