Uf, bolš kot pa šus v žilo ali kako smo pretekli 100 milj

Pred sabo zagledam “ful hudo bejbo”, kateri je za spremembo od mene, mati narava podarila neskončno dolge noge, ki so povite v črne pajkice. Le te se na prehodu iz “sedalnega” dela oz. če se izrazim bolj strokovno, kjer Gluteus maximus prehaja v Biceps femuris, iz gosto tkane črne sintetike spremenijo v prozorno tkanino, skozi katero je moč slutiti čudovito kreacijo dolgoletne evolucije človeškega telesa. Nekoliko niže se zeleno barva “kinezio tejp”, ki poleg moderne oblike placebo efekta, daje dodatno simpatičnost in dviguje nivo samozavesti.

Kljub rahli bolečini pokostnice dvignem tempo na zavidljivih 10 minut in se uspem prebiti naprej. Jao, jao Šerki, vse za tisti živjo in kako gre. Občutek je skoraj enak kot v gimnazijskih letih, ko smo se preko telefonskih linij priklapljali na internet, čakali deset minut na vzpostavitev povezave, da smo se “logirali” na 123chat in ko si ravno dobil odgovor od srnice na tvoje vprašanje: Oi, kako si? Kaj počneš? Ali si osamljena?, je padla linija. No, in ko že skoraj izdavim tisti “živjo” in kako si, se mi pogled ustavi na suhem smrklju, ki ji diskretno štrli iz nosa. Pa stari, tebi se očitno meša. 112 km ti je “vsekalo” v glavo. Pa še nekaj jih imaš do konca. Kaj kmalu pot preide v strm klanec po makadamu, ki ne popusti cele pol ure. Z njim zbledi tudi lepotica s posušenim smrkljem.

red

Dolga in hladna noč čez Učko brez spanca je na telesu začela kazati prve znake utrujenosti. Del noči tečem skupaj s Petrom Macuhom. Izkušenim tekaškim mačkom. Opazujem vsak njegov gib in ga skušam posnemati. Dr. Škof na Fakulteti za šport z njegovim tekom sigurno ne bi bil zadovoljen. Ampak tista masa mišic se premika prefinjeno, tehnika teka je dodelana za dolge proge. Stopala postavlja skoraj brez gibanja, noge dviguje toliko, da se ne zatikajo za ovire na poti. Tečem za njim in si vizualiziram delovanje njegovih mišic, obremenitev sklepov, drsenje tetiv … in kaj kmalu ugotovim, da je to recept za uspeh.

IMG_0876

Vrhove od Brgudaca proti Trsteniku si krajšam v družbi koroškega prijatelja Fonza, poleg sta še Marko in Dušan. Dosti smeha, zbadanja in skupnega bodrenja nam kaj kmalu ponudi prebujajoče se jutro. Fonza nekaj potoži, da ga peče podplat. Pa da vidimo s svojim strokovnim ogledom in občutkom gorskega reševalca za sočloveka: “Ma ni panike, malo imaš samo belo, nič posebnega. Ampak model, štumfe imaš pa ful hude”. “Ja, to so inovacija, z masažnimi čepki” dobim v pojasnilo. “Aha” na kratko pokomentiram.

IMG_0879

Čez nekaj časa, ob spustu s 1014 m visoke Žbevnice proti Buzetu, naredimo ponovno kontrolo. “Pa, stari, ti sploh ne rabiš gela v supergah. Ga imaš kar na podplatu” se kremžimo ob žulju skoraj čez celo Fonzanovo stopalo. Nič, po hribovsko sčistimo, “zatejpamo”, par spodbudnih besed, da Fonza že ni “softič” in “gasa” naprej.

clone tag: -3516351030903225469

V Buzetu si povrnemo moči s pravo hrano, preoblečemo v kratke hlače, izmenjamo nekaj besed s sotrpini in že smo na poti proti Humu in naprej proti Butonigi, kjer nas ob jezeru kot vsako leto doslej razveseli Urša in s prefinjenim občutkom izkušene tekačice vlije ravno pravšnjo mero spodbudnih besed za naprej. Spomnim se lanskega leta, ko sem tukaj obsedel s hudo bolečino v nogi in jo z mislimi zapiral v škatlice, ki mi jih je že primanjkovalo. Krajši pogovor z Uršo in s Tinkaro, ki mi je po telefonu stopila na moški ego: “Kaj jamraš, a si dec, al baba?!”

29873100_10156342783978307_1433946725168522124_o

Sovražim retorična vprašanja in Tinkarin občutek za moške težave.

clone tag: -2981132262863329209

Že tretjič se spopadam s temi 100. miljami. Prvič sem si na spustu proti Buzetu polomil koleno. Takrat nas je dež močil od štarta naprej, megla in hladen veter. Ves nesrečen sem gledal na karto in ugotovil, da sem sredi”vukojebine” in preden bodo reševalci prišli do mene, bom že rahlo ohlajen za nadaljnjo predelavo. In tako sem se eno uro vozil po riti do ceste, kjer so me kasneje pobrali reševalci. Še sreča, da je bilo vse razmočeno in je dobro drselo. Lansko leto pa sem se skoraj vpisal med čakajoče na invalidsko penzijo, predvsem pa se bi moral izogibati sprehodov v okolici Pokljuke, da ne bi “fasal” smrekovega lubadarja v novo pridobitev oz. nadomestek noge. Še sreča, da sem pred tem zamenjal zdravnika in mi je dr. Rebolj s hitro reakcijo in pravo diagnozo podaljšal delovno sposobnost glede na smernice današnjega upokojevanja.

2018-04-14_01-21-47

Preklinjam tisto ravno cesto proti Grožnjanu. Začela se je druga noč brez spanca. Osvetljena cerkev je tako blizu, a kaj, ko cesta zavija. Včasih imam občutek, da nas Alen (direktor dirke) prav jeb … v glavo. Prideš na vrh, pa ponovno dol in potem okrog, okrog, okrog in ponovno gor. “Pa daj model, popusti malo”. In potem najlepši prizor. V temi zaslišim: “Ajmo ata, gremo, gremo. Še malo”. Jožaaa, ti si “faca”. Noge postanejo lažje, svet postane lepši. Še lepši je, ko mi Tinkara iz papirnate vreče potegne pečeno rebro. Tisto pravo, dišečo, spodaj rahlo zapečeno svinjsko rebro. In glej, še kost ima. Pa žemlja.

clone tag: 2593746830691313983

“Ka pa ti ješ?” vpraša Fonza, ki pride za mano. Rebrca, boš? Še preden vprašam, že naredi dva griza. “Uf, bolš kot pa šus v žilo” si priznava oba izkušena “đunkija”. “Zdej pa do konca stari Grema skop Pa skos boma lavfala J’s podplata ne čutim več Pa kr neki mi čmokota v supergo” v enem izdihu pojasni Fonza. In ko tečeva proti predzadnji etapi doda: “Saj drgač nisem mislo resno, da boma skos laufava”.

clone tag: -8629803536832779857

V nedeljo ob 1:34 zjutraj stojiva za ciljno črto. “Folk” nekaj ploska, en nama okrog vratu obesi medaljo. Midva pa samo gledava. V misli se mi prikrade citat iz spleta – na cilju se je treba smejati, da bodo “fotke” lepe. Smejim se. Za nama je 168 km, 6539 “višincev” in 32 ur teka brez spanja.

IMG_0946

Med vožnjo domov se trikrat zbudim.
“Ej, Tinkara, a spiš”
“Ne, vozim. Spi, pa tiho bodi.”

Teka na 100 milj sta se iz Kamnika udeležila še Boštjan Erjavšek – Beli in Matej Hribar – Mato. Omenim naj, da se je teka na 100 milj udeležil 401 tekmovalec, na cilj pa jih je uspešno prispelo 261.


Na svojem FB profilu sta zapisala:

Boštjan Erjavšek – Beli
100 MILJ ISTRE
168km +6539m
15.mesto
23:48:17

30581856_10216686334418945_7504306879800016896_n

To, da se vse poklopi, si lahko samo želiš in tokrat je bila sreča na moji strani. Moja želja je bila, priti v cilj pod 24 urami. In želja se mi je izpolnila.
Katja, Žiga in Frenk hvala, ker smo bili en del poti skupaj – bilo je lušno. Posebno lepa hvala tebi Katja, ker si držala pametni tempo.
Od Poklona in do cilja mi je moralno in prehransko pomoč nudil Miran Škrtič www.fritid.si. Pod Motovunom sem dobil še dodatni zagon, saj so prišli Tanja Erjavšek Simonič, Matej Simonič in Lev, ter me tudi vse do konca spremljali. Miran je zelo dobro vedel, da že malo pešam zato mi je v Grožnjanu prišel nasproti in tekel z menoj. Od Buj proti cilju me je napodil naprej, da naj nadaljujem do cilja v takšnem tempu, kateri je bil na trenutke tudi 4:17. Par km pred ciljem pa mi je nasproti prišel Matej in z menoj tekel do konca. In tako je bil cilj moj.

30440698_10216686334538948_2355756460543049728_n

Ko pa te na cilju pričakajo Sabina, Val in Naj pa je sploh neopisljivo čudovito. Hvala vsi moji, da me podpirate!

30441250_10216686312818405_7660787686742949888_n

Miran, tvoja odlična prehranska dopolnila so me držala pokonci in brez njih verjetno ne bi bilo takega rezultata ….. Lepo si skrbel zame, mi nudil le vrhunske zadeve in moral sem te ubogati…..
Zelo sem ti hvaležen!!

Iz srca hvala tudi vsem ostalim:
Trener: Sebastjan Zarnik
organizatorju, navijačem,Factory Store, Garmin Slovenija, sponzorju Calcit d.o.o. in MacaSimonič za gostoljublje.
#Calcitbiketeam
#compressport
#leki
#Garminfenix5x
#Brooks

Jaz sem presrečen.🙂

Fritid – najboljše za vaše telo
Podjetje FRITID je slovensko podjetje, ki vstopa v segment športne prehrane in artiklov za prosti čas z vodilom: zdravo, preprosto in učinkovito.
fritid.si

Boštjano spremljevalec je bil Miran Škrtic, ki je zanj na poti skrbel tudi s športno prehrano. Prosil sem ga, da je zapisal nekaj besed spremljevalca, ki ni lahko delo. Predvsem biti točen in prenašati muhe tekača, ter hkrati imeti občutek, kaj mu trenutno ustreza.

Miran je zapisal:
100 milj Istre skozi oči spremljevalca

100 milj, 168 km, 4x dolžina maratona ob 6500 višinskih metrih v 24 urah je za ljubiteljskega tekača nekaj fascinantnega, nedoumljivega, nedosegljivega, a privlačnega.

Ker se kot tekač česa takega nebi lotil niti v sanjah, je padla odločitev, da to prireditev od blizu vidim skozi oči spremljevalca dobrega prijatelja Boštjana Erjavška Beli-ja.
Ker sem od daleč spremljal že tudi lanski podvig in videl, v kakšnem stanju ga je zaključil, sem se odločil, da mu letos s svojimi izkušnjami na področju športne prehrane, športne psihologije, poznavanja pristopov do treninga in motiviranja poskušam pomagati do postavljenih ciljev.

Ti cilji pa so bili:
– priti v cilj,
– zaključiti tek in ne preživeti nekaj naslednjih dni na berglah,
– doseči čas pod 24 ur,
– vsaj približno uživati na tekmi.

Imeti stalnega spremljevalca na progi pa pomeni tudi:
– večjo varnost, saj te nekdo neodvisen oceni na vsaki kontrolni točki, veš, da te lahko pride iskat, če se znajdeš v nerešljivih težavah,
– nekoga, ki ti “vse prinese k riti”, hrano, pijačo, oblačila, utrujeno telo ne rabi razmišljati, kaj pojesti, popiti, kaj vzeti s sabo,
– prihranek časa na kontrolnih točkah, saj je vse pripravljeno, juha ravno prav ohlajena, tekočina spakirana za na pot,
– v nahrbtniku nositi minimalno potrebno količino opreme,
– nekoga, ki verjame vate in te vzpodbuja na vsaki kontrolni točki,
– pomirjeni domači, saj so bili vsake 2 uri na tekočem, kaj se dogaja na progi in z Boštjanom.

IMG_6273

Ključ uspeha pa je bil tudi Boštjanov želodec, ki je vase odlično sprejemal športno prehrano, potrebno za napor tekme in za varovanje svojih mišic, vso potrebno hidracijo in tekočo energijo. Prebavil je energijsko količino 20ih normalni obrokov, predelal 12 litrov tekočine in z izredno telesno pripravljenostjo in železno voljo so bili vsi cilji doseženi.

Kot spremljevalec sem v avtu naredil cca 150 km, v 24 urah spal 30 minut, motivacijsko odtekel 25 km in bil v cilju bolj uničen kot Boštjan po 100 miljah Istre.

Težko je delo spremljevalca … a osrečujoče.

Matej Hribar – Mato
Zdej sem nazaj doma … iz Umaga!😁Ko sva se z Aljošo Aljosa Smolnikar ležerno bližala Umagu sem imel čas razmišljati s kako veliko žlico naj tokrat zajemam iz 168km (100.milj) dolge ultre. Planiranje, seštevanje, premetavanje časov in opreme ter kavica in še kakšna z malodane kilometri špagetov. To je vse ok in biti dobro naspan ter spočit je tudi fajn. Le okrog velikosti žlice se vedno kaj zatakne! Saj ne, da je prevelika, ampak vedno ugotovim, da je kje kakšna luknjica in da očitno vedno bo😊😏In čez to malo nebodijetreba potem curljajo moje slabosti in pomanjkljivosti!

30582309_382714685540763_3293159800476532736_o

Zdej pa obrnem ploščo➡️S časom 26:14:35 (32.m./373.absolutno) sem popolnoma zadovoljen saj je na 100 miles of Istria moj najboljši doslej🙂Lahko bi bilo še nekaj bolje, a zato bom moral očitno stopiti dvakrat in ne zgolj enkrat na grablje in se udariti tja kjer se vrat konča🤕💫
Naslednji dan in po prespani noči je šel Aljosa Smolnikar v prijetno senco prireditvenega podesta v družbo z najboljšimi👍👏👏👏💥🏅sam pa sem šel razplest in uredit še ene vrše i mriže🐠🐬Nobeden ni še nič rekel, če je okej ampak sej je vseen’, ker tako kot sem rekel….sem že nazaj doma (iz Umaga)😉

30706450_382722565539975_9115947934049894400_o

Rezultati: https://www.stotinka.hr/hrv/utrka/1407/ukupni_poredak
Zahvala gre vsekakor mojim dragim domačim, ker drugače sploh ne bi šlo💕Hvala vsem na poti Borut Rojc Oskar Mažgon Miran Škrtič Janja Marn Marko Gral + še kdo😊, ki ste mi na okrepčevalnicah podali kakšen deci sladkega, a tudi mrzlo grenkega okrepčila👍Hvala vsem čudovitim volunterjem na progi, ker vsak tega ne zmore 100 miles of Istria👍👏

30581810_382725358873029_1247503418973487104_o

HVALA LEPA VSEM NA FB za dobre želje in pozitivna sporočila🙏💥💥💥Čestitam tudi vsem ostalim tekačem na vseh razdaljah in od vsepovsod, Slovenije in iz Kamn’ka👏👏👏
Hvala za čvrsto podporo Hoka One One Tekaške TRAIL palice Gostilna Pri planinskem orlu Janez Uršič #hokaoneone #timetofly #hokaoneoneslovenija #tekasketrailpalice #gipronpoles

Teka na 109,7 km (4394 m) sta se udeležila Sebastjan Zarnik (KGT Papež, Brooks, AGP Pro) in Denis Sitar (ŠKD Mekinje). Sebastjan je po težavah s poškodbami zadnjega leta zasedel odlično 14. mesto. Denis pa je svojo prvo daljšo tekaško preizkušnjo zaključil kot 45. Z Denisom sva se na kratko srečala v Buzetu in izgledal je kot rožica.

Barbara Galjot se je udeležila preizkušnje na 40,8 km (1129 m) in med ženskami prišla na cilj kot odlična 7. s časom 4:50:06.

Če sem koga spregledal, ki je tekel in je iz Kamnika, se mu iskreno opravičujem. Sicer pa hvala vsem, ki ste nas spremljali in bodrili, na poti in doma. Mi smo se imeli dobro.

Besedilo: Matjaž Šerkezi
Fotografije: Boštjan Erjavšek, Matej Hribar, Miran Škrtič, Dušan Mencin, Tinkara Skamen Šerkezi

Advertisements